Bel in črn prostor nosita v sebi zgodovinske in konceptualne definicije, od katerih vsaka pripada drugemu diskurzu. Postmoderno gledališče si ponovno prizadeva prekoračiti black box, štiri stene, mejo med igralcem in publiko. Likovne umetnosti pa preskakujejo meje bele kocke (white cube) že desetletja. Obe si želita, da bi gledalec gledališča / obiskovalec galerije postal soudeleženec (participant) dogodka oziroma s soudeležbo posredno postal tudi soustvarjalec predstave / razstave.

TRIJE PROSTORI / TRIJE ČASI / TRI TELESA
→ Desno: permanentni odnos do časa: razstavljeno telo
→ Sredina: prehodni odnos do časa: mehanično telo
→ Levo: gledališki odnos do časa: performativno telo

Prekoračitev perceptivnih in miselnih norm prek presežka - v obliki čiste izčrpanosti - je poskus razumevanja eksistencialnega in kulturnega pojma časa. Je izziv običajnim vzorcem porabe kulturnih dobrin in izdelkov. V uprizoritvenih umetnostih ima čas lastno življenje. Predstava se začne in konča. V njej hkrati delujeta dve časovnosti: strukturni in živi čas, pri čemer se živi čas zgodi (oblikuje) med odrom in publiko. Živi čas je prisotnost telesa: telo je hkrati gledano in gleda, njegova zgodovina se ne ločuje od njegove sedanjosti, stalno se transformira, ves čas je nekje vmes - med definicijami, interpretacijami, vidnim, nevidnim. Ko se predstava konča, telo izgine, čeprav se izrišejo njegove sledi, morda tudi nadaljevanja. Zaradi živosti in posebnega odnosa s časom vsebujeta performans in koreografija rituale, ki jih bomo razčlenili in vključili v razstavni format.


Situacija ali transformacija

Situacija …
Umetniški projekt Bela kocka, črna škatla se loteva osnovnih postulatov sodobne umetnosti, kot so razstava, performans, telo, objekt, subjekt, čas, galerijski prostor, ki reflektirajo različne zgodovinske umetniške forme in smeri (performans, situacijska umetnost, simulacionizem, permanentna umetnost, procesualna umetnost, konceptualna umetnost itd). Eno od osnovnih vprašanj ob tem je, ali je telo objekt ali subjekt? Ali je gledano ali gleda? Kaj se zgodi, ko se obe poziciji telesa združita? Ali je telo lahko hkrati objekt in subjekt? Ali je lahko eno telo objekt, ki ga drugo telo (subjekt) opazuje? Ali je telo sploh lahko statični razstavni objekt? Če objekt definiramo kot trodimenzionalno materialno stvar, situacijo kot odnosov do objektov v prostoru, dogodek pa kot spremembo stanja, položaja ali konstitucije, se postavi vprašanje, kaj se zgodi v procesu, ko se živo telo začne premikati in vstopi v proces, ki sproži drugo obliko izražanja? Ko iz statične pozicije preskoči v realizacijo direktnih akcij in dogodkov v času in prostoru? Ali telo z gibanjem nujno prestopa v polje performativnega? Ali gre pri tem za procesualnoumetnost, zasnovano na transformaciji umetniškega dela (slika, skulptura, objekt, kolaž) ali za statično predmetno postavitev (instalacija, ambient, "land art") v prostorsko-časovni dogodek oziroma proces?

Transformacija …
V kritiki in teoriji umetnosti na prehodu iz šestdesetih. v sedemdeseta leta se postopki dematerializacije umetniškega objekta skozi uvedbo časovne komponente v prostorne, telesne, materialne in energetske realizacije imenujejo post-minimalna umetnost. V procesualni umetnosti se dogodki ne prikazujejo s posredovanjem slike, fotografije ali filma, temveč se realizirajo v realnem času in prostoru. Gre za procese, povezane s človeškim telesom in obnašanjem, z odnosom med predmeti v prostoru (gibanje in premikanje) ali s transformacijo materije in energije (delo z ognjem, kemičnimi procesi itd). Preizpraševanje vloge in statusa telesa v galerijskem prostoru bo sprožilo postopke transformacije iz ene vizualne oblike v drugo, enega medija v drugega, ene paradigme v drugo. Istočasno se bo transformiral status galerijskega prostora, ki bo v času trajanja "razstave" dobil več pomenov: poleg osnovnega (razstavnega) tudi pomen bivalnega prostora, v katerem bivajo in so hkrati razstavljeni eksponati oziroma - subjekti. Iz perspektive slikarstva se postavi vprašanje, ali so razstavljena telesa v obliki figuralne kompozicije zvrst hiper realizma. In če slikarstvo razumemo kot mimezis mimezisa (posnetek posnetka), ali je lahko tovrstna figuralna kompozicija prav mimezis mimezisa, strukturirankot simulacija fikcije, ki ima izhodišče v realnosti.


Avtorji: Leja Jurišić, Teja Reba, Loup Abramovici
Svetovanje: Petra Veber
Tekst: Leja Jurišić, Teja Reba, Loup Abramovici, Mara Vujić, Andreja Kopač
Oblikovanje luči: Igor Remeta
Producentska ekipa: Mara Vujić, Pija Bodlaj, Mateja Veble
Vizualna podoba: Ajdin Bašić
Foto dokumentacija: Nada Žgank
Foto in video dokumentacija: Petra Veber, Teja Reba, Loup Abramovici, Leja Jurišić
Organizacija in produkcija: Mesto žensk
Koprodukcija: Galerija Vžigalica – Muzej in galerije mesta Ljubljane

*Odprto od torka, 16. marca, do sobote, 20. marca, med 10. in 18. uro

Leja Jurišić je koreografinja in plesalka, predstavnica mlajše generacije koreografinj. Njena dela vključujejo mednarodno odmevno solo predstavo R'z'R (2005) in R'z'r* (2007), duet Hidden/Šibkost (2008) z berlinsko umetnico Hanno Sybille Müller in gverilsko-trash predstavo Predbožična večerja (2008). Z Jano Menger je bila koreografinja v gledališki predstavi Pot v Jajce (2009) režiserja Sebastijana Horvata, s Tejo Reba pa sta doživeli uspeh s predstavo Med nama (2009).

Loup Abramovici je pridobil plesno izobrazbo na C.N.D.C. v Angersu in C.C.N. v Montpellieru. V zadnjih letih so njegovi sodelavci v projektih Meg Stuart, Vera Mantero, Loïc Touzé, Mustapha Kaplan & Filiz Sizanli, Rémy Loïc Touzé, Mustapha Kaplan & Filiz Sizanli, Rémy Héritier in drugi. Istočasno razvija tudi lastna avtorska dela.

Teja Reba je študirala zgodovino umetnosti in uprizoritvene umetnosti na univerzi Sorbonne v Parizu, indijski klasični ples in jogo na Orissa Dance Academy v Indiji ter aikido, nihon, buyo in butoh na Manseikan Dojo na Japonskem. Zadnja leta živi v Ljubljani, kjer večinoma sodeluje pri projektih Janeza Janše, razvija pa tudi vrsto sodelovanj in avtorskih del z Lejo Jurišić.

Vir: Društvo Mesto žensk, Napovednik.com