Najstarejša razglednica v zbirki Gorenjskega muzeja je bila poslana junija 1897. To je večmotivna razglednica
Kranja, ki je bila tiskana kot litografija. Poudarja bisere Kranja izpred sto let: mestno veduto, Glavni trg, kanjon Kokre in železni most čez Kokro.
V zbirki starih razglednic Gorenjskega muzeja so razglednice, ki dokumentirajo celoten gorenjski prostor. Izstopajo razglednice Kranja z okolico, Bleda in
Bohinja ter planinske razglednice. Tako kot za Kranj je tudi za Škofjo Loko, Kamnik, Tržič, Radovljico in Jesenice značilno, da so na razglednicah predstavljeni njihove
panorame in različni pogledi, ki poudarjajo mestno veduto. Motivi mestnih trgov, ulic in posameznih zgradb dokumentirajo številne spremembe, ki jih je klasična
fotografija le redko zabeležila. Posebno vrednost imajo razglednice, na katerih so meščani v takratnih oblačilih, s prevoznimi sredstvi in z različnimi napravami, ki dokumentirajo mestni utrip. Ceste, ki so vodile do mest, so bile makadamske in speljane med polji, ki so jih postopno zazidavali z industrijskimi in s stanovanjskimi zgradbami. Tudi mostovi so menjavali podobe. Razglednice dokumentirajo tudi železniške postaje z njihovo okolico, prve gorenjske tovarne. V zbirki so še razglednice turističnih objektov v mestih, med katerimi izstopa Kamnik
kot zdraviliški kraj.
Na prelomu 19. in 20. stoletja, ko se je turizem začel močneje razvijati, so turiste v določen kraj privabljale predvsem naravne lepote, ki jih Gorenjski ne manjka. Kot biser med biseri je izstopal Bled, po odprtju nove železniške proge leta 1906 se je z naglimi koraki začel razvijati Bohinj. V začetku 20. stoletja so turisti začeli prihajati tudi v Kranjsko Goro in Mojstrano, ki sta podobno kot Jezersko doživeli večji turistični razvoj med obema vojnama. Tudi verski turizem je bil močan, kajti Brezje so privabljale številne romarje. V manjših krajih so gostilničarji in trgovci uredili turistične penzione, ki so bili mikavni za izletnike. Veliko jih je bilo v vaseh od Žirovnice do Begunj. Razglednice turističnih krajev dokumentirajo naravne lepote in turistične objekte, ki so skozi desetletja spreminjali podobo. To je značilno tudi
za planinske razglednice, ki poleg vrhov in panoram prikazujejo tudi planinske koče.
Posebno dokumentarno vrednost imajo razglednice manjših krajev. To so namreč prvi posnetki središč vasi s cerkvijo, gostilno, trgovino. Običajno so na razglednicah tudi domačini. Razglednico je založil vaški gostilničar ali trgovec.
Gorenjske razglednice so izdajali in razširjali različni založniki, domači in tuji. Izpostaviti moramo lokalne fotografe, ki so dokumentirali svoje območje. Na Škofjeloškem sta bila to Avgust Blaznik in Oton Sadar, ki sta po prvi svetovni vojni fotografirala tudi v Kranju. Za Kranj in okolico je značilno, da so razglednice izdajali
manjši založniki, predvsem trgovci. Kamnik in okolico je v fotografski objektiv ujel Franc Aparnik. Tržič in okoliške kraje je dokumentiral Janko Nadižar. Radovljiški fotograf Alojz Vengar je zapustil posnetke mesta, okolice in tudi Bleda ter Bohinja. Prve blejske in planinske fotografije je posnel Benedikt Lergetporer, v istem času pa je fotografiral še Fran Pavlin z Jesenic, ki je poleg turističnih krajev na razglednicah predstavljal Jesenice in Gornjesavsko dolino. Do konca prve svetovne vojne so razglednice izdajala številna tuja založniška podjetja iz Münchna, Dresdna,
Dunaja, Bamberga, Leipziga in Trsta.

Vir: Gorenjski muzej, Napovednik.com