Naslov izvirnika: Roberto Zucco


Prevajalec Aleš Berger
Režiser Phillipe Calvario
Dramaturginja Diana Koloini
Scenografinja Aurélie Maestre
Kostumografinja Aurore Popineau
Skladatelj Eric Neveux
Oblikovalec svetlobe Bertrand Couderc
Lektorica Barbara Korun
Asistentka režiserja Renata Vidič
Asistent scenografije Bine Skrt
Asistentka kostumografinje Claire Schwartz
Prevajalka na vajah Ana Prislan


Nastopajo:
Marko Mandić - Roberto Zucco
Milena Zupančič - Njegova mati / Šefica
Tina Vrbnjak - Punca
Veronika Drolc - Njena sestra
Valter Dragan - Njen brat
Marko Okorn - Njen oče / Melanholični inšpektor / Moški v parku
Katja Levstik - Njena mati / Kurba / Ženska v parku
Dare Valič - Star gospod
Petra Govc - Elegantna gospa
Edvin Dervišević k.g. - Otrok
Gorazd Logar - Gorila / Zvodnik
Vanja Plut - Kurba, čisto iz sebe / Ženska v parku
Matija Rozman - Prvi stražar / Inšpektor / Prvi Policist
Aljaž Jovanović - Drugi stražar / Komisar / Drugi Policist
Maja Končar, Sabina Kogovšek, Barbara Žefran - Kurbe / Ženske v parku
Matevž Müller AGRFT, Andrej Zalesjak AGRFT, Miha Rodman k.g.Zvodniki / Moški v parku

Čisto brez potrebe: puške, alarmne naprave, najine odprte oči ob tej uri, ko imajo vsi ljudje oči zaprte. Brez potrebe se mi zdi, da imava oči odprte zato, da strmijo v nič, in ušesa napeta, da prežijo v nič, ko bi morala ob tej uri ušesa poslušat hrum najinega notranjega vesolja in bi se morale oči zazirat v najine notranje pokrajine.
Tako govori zaporniški stražar v prvem prizoru Koltèsove igre Roberto Zucco. To je igra o morilcu, o množičnem morilcu. Njen nastanek je spodbudila zgodba iz resničnega življenja (pravzaprav iz časopisnih novic). Zaradi povezanosti z resničnimi dogodki in osebami in pa zaradi vtisa o ambivalentnem odnosu do teh oseb je v času, ko se je pojavila v javnosti, igra vzbudila silovito ogorčenje in nasprotovanje. V Franciji je bila prepovedana in prvič je bila uprizorjena v Berlinu (leta 1990 v režiji slovitega Petra Steina), potem pa je nemudoma zaslovela kot eno najmočnejših del evropske dramatike zadnjih desetletij prejšnjega stoletja. Z nekaj distance se je pokazalo, da avtorjev ambivalenten odnos do resničnih dogodkov in ljudi nosi silovito dramo soočenja s temeljnimi človeškimi vprašanji. Med strelnim orožjem in zaziranjem v notranja vesolja se razpirajo neizmerni prostori, v katerih se moramo skupaj s Koltèsovimi osebami še enkrat vprašati o mejah človeške moči in o niču. Tu je vse postavljeno v novo luč: družinske vezi in ljubezen, erotika in potrošništvo, eksistenčna vprašanja in urbano okolje, starost in smrt, policija in posameznikova morala … Prežeto z bolečino in s smehom, hkrati pa s silovito poezijo, ki vprašanj ne ovija v tančico besed, pač pa izostri misel in osebno doživetje. Roberto Zucco, zadnja Koltèsova igra, zaznamovana z njegovo zavestjo o bližini lastne smrti, je intimna in univerzalna hkrati.

Vir: Napovednik.com, SNG Drama Ljubljana