Huzjanove figure, ki so v njegovem oposu postala emblematske, vključuje v širšo kulturološko konstelacijo
in razbira na povraten način njihov pomen. Podobe, take kot so, predstavljajo popolno nasprotje idealizaciji
antropocentrizmu človeške podobe, ki ima svoj izvor v antiki, prenovo v renesansi, svojo kulminacijo pa v klasicizmu.
Huzjanove fi gure so enigmatske in emblematske podobe, nekaj, kar povsem sodi med antične in srednjeveške
monstruozne rase. Ta svet se deli na dva izključujoča se svetova: eden je svet rabelaisovskega smeha,
karnevala, travestije in neuradne govorice trga, drugi pa je svet v katerem travestija sicer obstaja, vendar v njej
ni prostora za smeh. Edino, kar ostaja v svetu Huzjanovih bitij, je razprtost molka, kot tisti edini conditio sine
qua non njihovega obstoja.

Rober Inhof ("Notranje ravnanje - Figura v slikarstvu Zdenka Huzjana")

Vir: Napovednik.com, Galerija Equrna