Tudi v najnovejših ustvarjalnih prizadevanjih Rafael Samec nadaljuje likovno problematiko, značilno že za cikel Iz prozornega v prosojno. Ponovno se odloča za kombinacijo parafinske snovnosti in stekla. Koprenasto zastrto parafinsko maso, s specifično notranjo mikrostrukturo, v izraznosti še podkrepi prav povezava s čistim, prozornim in prosojnim steklom. Tokrat pa se izbranima materialoma pridružuje še "ščepec" zemlje. O njej je avtor v istoimenskem ciklu razmišljal že leta 2004. A takrat je to bila zemlja z veliko začetnico, o kateri je spregovoril z variabilnimi krožnimi in polkrožnimi oblikami, pretežno v rjavih tonih, v barvno izbiro pa je vključil tudi ostala tri elementarna znamenja.

Danes je zemlja najrazličnejša prst, ki jo v aditivnem postopku neposredne – materialne uporabe vključuje v svoja likovna snovanja. S tem uresničuje svež likovno-formalni pristop, hkrati pa na nazoren način prikaže vsebinsko iztočnico svoje sporočilnosti.

V pojavnem smislu se njegove umetnine gibljejo med sliko in skulpturalno formo, vedno pa imajo pravokotno obliko oz. njegove stranice so lahko tudi enakostranične, torej postane njihova oblika kvadrat. Zasnovane so kot "slike" s paspartujem, v katerih je zemeljsko dogajanje ne le materialni temveč tudi kompozicijski koncentrat.

Zemlja ima svojo strukturo in teksturo, svojo barvo. Avtor izkorišča naravno barvitost različnih vrst zemlje, hkrati pa se poslužuje povsem minimalističnih barvnih naglasov v zeleni, rdeči, modri, zlati in vijoletni barvi. To so le akcenti, ki dodatno vsebinsko osmislijo celoto, ji dajejo asociativno nakazane motivne iztočnice in jo kompozicijsko dokončno popeljejo v stanje ravnovesja. Konkretna stvarnost se sicer odslikava v njegovih delih, a še vedno je lahko razumljena le kot abstrakten zapis. Da, prinaša določene krajinske namige in vendar je vzeta predvsem kot povod za likovno preobrazbo, za načenjanje novih miselnih razsežnost.

Zdi se, da je stvariteljstvo Rafaela Samca neskončno, nikoli do konca odkrito področje za raziskovanje vsebinskih, konceptualnih in tehničnih izzivov.

Dar narave, prgišče "matere zemlje", nekaj tistega, kar je najbolj primarno, najbolj elementarno postane del umetniške celote. Naravna likovnost se v sinergijo staplja z likovnostjo, za katero si nenehno prizadeva avtor sam. Med njima pa lahko poiščemo paralele, saj je umetnikovo delovanje vedno "čisto", jasno in ubrano, premore svojo prepoznavnost ter ima svoj sistem. Tega ima tudi narava, in to na zavidljivi ravni.

Proces likovnega ustvarjanja je vselej tudi proces osvobajanja človeka ter čutno nazorno predstavljanje subjektivnih odzivov na svet , pa tudi posredovanje razumskih spoznanj. In v najnovejšem ustvarjanju Rafaela Samca odzvanja Rousseaujeva misel: "Nazaj k naravi!" Narava, zemlja v njegovih delih je kot svetinja, kot dragoceni kamen v varnem zavetju stekla in parafina.

In tako avtor posredno postaja, po Norberu Lytonu, umetnik-učitelj z ekološko ozaveščenim sporočilom.


Anamarija Stibilj Šajn


www.samec.si

Vir: Rafael Samec, Napovednik.com