V trenutku, ko je v sanjah grozljivo glasen krik podrl stene škrlatnega salona, se je Jean Baptiste Grenouille prebudil na gori in se zavedel, da nima lastnega vonja. Nekako tako se glasi povzetek odlomka iz romana Parfum, v katerem Patrick Süskind piše o trenutku zavedanja esence bivanja posameznika. Razstava Podrte stene škrlatnega salona vsekakor ne zmore prodreti tako globoko in niti ne govori o tem, temveč poskuša podati zgodbo o tem, česar ta hip v sistemu in sodobni umetnosti primanjkuje. Zaradi nepreglednega in nekontroliranega obsega vsebin produkcijskih centrov sodobne vizualne umetnosti smo večkrat primorani informacije zgolj konzumirati in ne tudi reflektirati, kar je predpogoj za celovito percepcijo umetniškega dela. Prav zato umetniško delo večkrat ostane le vizualni odtis, mrtva številka na strani obrazstavnega kataloga ali lebdeča ilustracija širšega koncepta. Krog, povezan s hiperprodukcijo, pa je bolj začaran kot se zdi, saj se produkcijski prostori, da zadostijo določenim normativom, nenehno spopadajo z različnimi segmenti sistema umetnosti, naj gre za politiko financiranja, boj z birokratskim aparatom, posledice osebnih afinitet, programske adaptacije, zadovoljitev interesov ali celo hladen pragmatizem. Rešitev se potemtakem zdi kot nekakšna oddaljena utopična struktura. Vendar kljub temu ni vse tako črno, kot se zdi, saj je že samo zavedanje teh pasti izjemno pomembno, ker omogoča izbiro "manjšega zla". Še pomembnejše pa je zavedanje, da je manj v resnici precej več.
Zamisel za razstavo Podrte stene škrlatnega salona se je porodila leta 2008 med pripravo razstave Jerman, ki je predstavljala nekakšno začetno točko raziskovanja umetniških praks, ki so neločljivo povezane z življenjem umetnika. Ali morda bolje rečeno, raziskavo o umetniških praksah umetnikov, ki so določene komponente svojega življenja ali življenje samo tako ali drugače uporabili za svoj umetniški izraz. Črta, ki razmejuje polji življenja in umetnosti, je tako skoraj popolnoma zabrisana, umetnost pa s tem neposredna, izjemno iskrena in povsem direktna. Namen predstavljenih umetniških del ni razgrnitev možnosti različnih formalnih postopkov posameznih umetnikov, temveč prikaz posamičnih odločitev, ki so jih umetniki sprejeli in posredovali skozi medij umetnosti. Vrednotenje teh odločitev je kot pri vsakem umetniškem delu gotovo v domeni gledalca. Za vsakega od umetnikov pa je sleherna odločitev predstavljala izbor načina življenja. Gotovo je nekakšen skupni imenovalec umetniških del na razstavi tudi intima, ki jo umetnik izrazito neposredno vnaša v javni prostor galerije, kjer se pred gledalcem razgalja. Intima kot konstitutivni del življenja in posledično umetniškega dela pa je v okviru razstave izražena različno. V nekaterih umetniških delih gre za neposredno komentiranje geopolitičnih razmerij in aktualnih družbenih problemov prostora, v katerem delujejo. Komentar, ki vselej izhaja iz jedra problema, zaradi umetnikove lastne vpetosti postaja intimna izjava, s katero se umetnik opredeljuje in ločuje od čredne naravnanosti množic. Drugačno, a nič manj pomembno je javno in eksplicitno izražanje seksualne identitete v družbi, ki je vedno predstavljalo nekakšen tabu, sploh če je bil izraz "drugačen" tisti, ki ni ustrezal določenim vzorcem in družbenim kanonom ali drugače rečeno, izraz, ki se ni uklanjal načelom lažne družbene morale, navezujoče se na mitologije "prave" seksualne identitete. V zgodovini umetnosti smo bili večkrat lahko priča primerom, ko je umetniška praksa prevzela funkcijo terapevtskega procesa in umetniku tako pomagala prebroditi najhujše osebnostne krize, kot so bolezen, nevzdržne življenjske razmere ali nepremostljiva bolečina. Umetnost pa v tem kontekstu lahko prevzema različne vloge, naj gre za kontinuirane racionalne procese ali za povsem intuitivna dejanja, pri obeh pa je občutiti izjemno nujo po ustvarjanju, saj prav ta omogoča prebroditev stanja bolečine telesa ali duha. Večina ljudi se po svetu sprehaja z nevidnimi okovi odnosov, dolžnosti in sistemov. Prav zato sta pojem svobode in osvoboditev spon tisti lastnosti, h katerima v življenju nenehno stremimo, v kontekstu umetnosti pa ju je mogoče iskati v tistem drobnem trenutku estetske, miselne in čutne katarze, ki pa je vedno tudi refleksija stanja posameznika; četudi je to stanje strahu ali smrti, najtemnejših in zelo pogostih spremljevalcev naših življenj in posledično umetnosti. Nekatera umetniška dela na razstavi pa ne izražajo le posameznih segmentov življenja umetnika, ampak surovo izražajo umetnikovo življenje kot tako. Ločnica med dvema entitetama je torej povsem izginila, zato lahko mednju postavimo enačaj in zapišemo: "umetnost = življenje". Gre za radikalne, a izrazito iskrene odločitve umetnika, ki ne prenesejo nikakršnih kompromisov; povsem neposreden nagovor gledalca, ki skozi široko odprta vrata stopa v prostor intime posameznega umetnika.
Razstava Podrte stene škrlatnega salona se poskuša dotikati tudi problemov percepcije, razumevanja in sprejemanja sodobne umetnosti. Res je, da so razstave sodobne umetnosti prevečkrat hermetična in hladna zaokrožena predstavitev izbranih umetniških del, ki prav zato naletijo na izjemno negativne odzive ali pa so popolnoma prezrte. Še več je primerov, v katerih so negativni odzivi tudi posledica pomanjkanja interesa ali salonskega, malomeščanskega in konservativnega razmišljanja posameznikov, ki širijo slepo vero v smislu nerazumevanja. A verjetno zajec tiči drugje, v dejstvu, da sodobna umetnost pogosto izključuje načela in normative družbene estetike in sproža povsem druge procese, ki naj ne bi bili lastni umetnosti. Tega jim vendarle ne gre očitati, saj gre za nezavedne vzorce, ki izhajajo iz usidranih tradicij prostorov, ki eni bolj drugi manj kot po tekočem traku zavračajo vse, kar je novo – sodobno. Te in številne druge so tiste zevajoče rane sodobne vizualne umetnosti. Največja težava pa je prepogosto tudi v gledalcu, ki je zaradi stampeda dnevnih informacij popolnoma "izklopljen" in tako ni sposoben vzpostaviti dialoga ne s samim sabo ne z umetniškim delom. Zato ta razstava v izhodišču in v realizaciji nikakor ni drugačna od drugih razstav sodobne umetnosti in se niti ne trudi biti. Le odkrito govori o tem, da so razstavljena umetniška dela (tako kot so bila tista prej in kot bodo tista potem) nekakšen opomnik gledalcu, saj je vsako od njih zapis stanja, ki je brez izjeme lastno slehernemu posamezniku: – stanja svobode, bolečine, miselnih procesov, predanosti, ljubezni, smrti, bolezni, deklaracije, strasti, intime ipd. Slednja pa so retrogradno platforma za identifikacijo in doživljanje umetniškega dela; enega, dveh ...


Kustos: Tevž Logar

Zahvala :
Monika Branicka (Žak I Branicka Gallery, Berlin), Maureen Bray, Debra Vilen (Sean Kelly Gallery, New York), Maya Houng, Gunther Langthaler, Wim van der Meer, Mathias Rambaud (Institut Français Charles Nodier, Ljubljana), Dan Popescu (H'art Gallery, Bucharest), Bojana Švertasek

Vir: Galerija Škuc, Napovednik.com