Uroš Acman v seriji fotografij Muzeji dokumentira prostore t.i. lovskih sob. Fotografije v svoji monumentalnosti in distanciranosti kažejo objektivno, hladno podobo, obenem pa je na njih zaradi bizarnosti motiva moč zaznati ironični podtekst, s čimer ustvarjajo izrazit potujitveni učinek. Avtor je pričel z evidentiranjem teh nenavadnih ambientov povsem naključno. Kot pravi sam, je po prvem stiku z enim izmed takšnih "privatnih muzejev" začutil posebno fascinacijo nad ljudmi, ki ves svoj prosti čas predano namenjajo urejanju zbirk nagačenih živali. Ugotovil je, da so te sobe zanje tako rekoč posvečeni prostori, ki kažejo na njihov specifični odnos do narave, ki jo v koščkih prinašajo domov.

Na formalni ravni gre avtorju za tematizacijo prostorskega tihožitja, ki mu zgolj z usmerjanjem pogleda podeli poseben simbolni pomen in nove pomenske verige. Fotografije nas zaradi tega usmerjajo v razmislek o prenesenem pomenu na takšen način upodobljenih prostorov, o njihovih kulturnih, družbenih oziroma ideoloških funkcijah. Barvne fotografije velikega formata v tradiciji "post-düsseldorfske" šole zaznamuje izostrenost detajlov ter kompozicijska in svetlobna usklajenost. Hladne podobe interjerjev napolnjenih z lovskimi trofejami, ki jih avtor odslikava z zadržanim minimalizmom, so tako oblikovni antipod domačijske, dekorativne preobloženosti motiva. Zaradi omenjenega kontrasta dosežejo fotografije v gledalčevi percepciji učinek distance, grožnje.

Za te zloščene in bleščeče "za-podobe" bi lahko rekli, da ustvarjajo hladni vakuum lebdečega simulakra in simbolizirajo naše zgrešeno srečanje z realnim. Acmanova fotografska praksa, ki skozi bleščečo brezglobinskost in s ponovitvami (t.i. serialnostjo) – ki je kot oblika umetniške artikulacije v praksi postmodernistične fotografije zelo pogosta – pojmuje to travmatičnost kot obsesivno fiksacijo predmeta. S tem ne ustvarja paradoksa samo v svojih podobah – tako z učinki efekta kot tudi z njihovo odsotnostjo, temveč tudi pri gledalcih, ki se ne morejo niti poistovetiti z njimi (kar je bil večinoma ideal modernistične estetike) niti od njih ograditi. Za del sodobne fotografije je značilno, da se t.i. alegorična razdvojenost podobe, vse bolj približuje kulturno politični intervenciji. V povezavi s tem premikom se je spremenil tudi status fotografa - umetnika, ki postane fotograf - etnograf. V tem kontekstu pa še vedno ostaja središčni predmet umetniških preizpraševanj in problematiziranj meščansko kapitalistični umetnostni sistem, s svojimi izključujočimi definicijami umetnosti in umetnika, identitete in skupnosti. S tem drugim pomenskim vpisom se avtor zelo približa institucionalni kritiki in sicer problematizira institucijo muzeja v moderni dobi.

Ena splošnejših definicij govori o muzeju kot prostoru spomina, kjer je zbrano in hranjeno tisto, kar je zgodovinsko relevantno, dragoceno, pomembno. Muzeji pa so tudi pokopališča predmetov. Kar je hranjeno v muzeju nima več življenjskih funkcij, je torej mrtvo. Raj za predmete se ne razlikuje več kaj dosti od vampirske grobnice – to se sklada s splošno dinamiko moderne, kot je ugotovil že Boris Groys. Acmanove podobe soban, ki hranijo konservirana živalska trupla, si torej lahko razlagamo kot alegorično upodobitev modernega muzeja, v katerem muzealizirana, poblagovljena umetnina izgubi svoj emancipatorični potencial in figurira le še kot mrtvi relikt (umetnostne) zgodovine.

Acmanovi Muzeji preizprašujejo nejasni status umetniškega objekta, ki v postmoderni niha med diskurzom in dokumentarizmom, naravo in kulturo ter avantgardo in kičem.

Kustos: Iztok Hotko

Razstava je del cikla Local Talk.

Uroš Acman, rojen leta 1982 v Slovenj Gradcu. Leta 2003 je iz fotografije diplomiral na praški Akademiji lepih umetnosti FAMU. Leta 2008 je zaključil podiplomski študij vizualnih komunikacij in fotografije na umetniški akademiji v švicarski Lausanni (École cantonale d'art de Lausanne / ECAL). Trenutno študira na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.

Vir: Napovednik.com, Galerija Škuc