Razmerje med izostrenim in razostrenim videnjem je dialektičeno, saj eno brez drugega ne obstajata. Ko neka točka, predmet ali prostor, pritegnejo oko, nanje osredotočimo pogled; tisto, kar jih obdaja, pa vidimo le še obrobno, nejasno, s takoimenovanim perifernim vidom. V tej smeri se je razvijalo tudi slikarstvo: optično popolno posnemanje videnega predmeta je pripeljalo do brezhibnega hiperrealizma, zabrisovanje njegovih prepoznavnih elementov pa se je izteklo v aabstraktnosti. V fotografiji vlogo pogleda prevzame aparat. Sposobnost obnoviti resničnost je narekovala njegovo iznajdbo in ustreza tako njegovi funkciji (prepoznavnost portreta, veduta, reprodukcija, znanstvena fotografija ipd.) kakor tudi estetiki čistega in razvidnega. Vendar je lahko vizualno privlačen tudi nejasen posnetek, narejen s tresočo se roko, skozi meglico, oblak oziroma paro ali pa dosežen s pomočjo optike in drugih pripomočkov. Ostre in razvidne fotografije pričajo o objektivni, hladni dokumentarnosti fotoaparata, zabrisane pa o subjektivnem hotenju fotografa. Zato najbolj glavnim odlikam fotografije najbolj ustrezajo kombinirani, izostreni in neostri posnetki: prepričljivo usmerjajo in vodijo pogled k določenemu cilju, obenem pa omogočajo videz navdihujoče neopredeljenosti in skrivnostnosti. Serija fotografij Smeri- nebo nad Ljubljano Barbare Jakše in Staneta Jeršiča združuje dvojne prizore, posnete pod podobnim poševnim kotom. Na eni strani je to krajinski ali urbani predel, na drugi pa v njem najdeni izsek. Oba posnetka se z izostritvijo osredotočata na izbrani večji del ali na majhen drobec, okolje pa puščata v nejasnosti. Pari fotografij pričajo o mikrokozmosu znotraj makrokozmosa, o delčkih, ki jih oko in z njim aparat poiščeta v celovitosti izbranega prostora, o detajlih, v katerih, če parafraziramo Abyja Warburga, tičita ljubi bog ali pa hudič.

Dr. Jure Mikuž

Vir: Artkontakt, Napovednik.com